Večkrat slišim komentarje na delo arhitektov.
Danes je bil v Delu članek o majhnih bivalnih enotah. Skoraj vsak veliki arhitekt izvede tekom svojega ustvarjanja en tak prototip, saj predstavlja tako oblikovalski kot umski izziv. Sama sem se 20 let nazaj zgražala ob prispevku japonske verzije bivalnega naselja z mini bivalnimi enotami, ki so oblikovane kot molekula za točno eno spečo osebo. Le kako bi lahko kdo živel v čem takem?
Danes, kot mati dveh majhnih kričečih otrok, kot vodja gradbišča sanacijskih del na lastni novogradnji (nikomur ne priporočam nakupa novogradnje, nikomur!), kot sosed našim dragim sosedom in še kaj bi se našlo, se mi možnost bivanja v taki enoti zdi sanjska. Imeti eno nezahtevno in relativno ceneno mini barako, katere sosed je v najslabšem primeru zgolj medved, daleč od vsega. Kjer te otroci ob 5h zjutraj ne najdejo (mene je hči našla, ko sem spala v kletni kurilnici). Kjer upaš, da te bo zasnežilo, in boš končno imel izgovor za že nekajkrat prestavljen dopust. Kjer v primeru skritih napak lahko terjaš prodajalca izdelka in se ti ni treba po naših slavnih sodiščih vlačit s prodajalci in izvajalci že zdavnaj zaprtih gradbenih podjetij. In kjer te nenazadnje tudi ne briga toliko za vsako najmanjšo stvar, saj je vse relativno poceni. Seveda, če tvoje enote ni oblikoval ravno Renzo Piano.
http://www.delo.si/arhiv/deset-pametnih-m2.html
Pripravila: Andreja Borštnar
